Otvoritev: ponedeljek, 5. julij 2010 ob 18. uri 

V letošnjem letu, ob osebnem jubileju ene najbolj znanih primorskih ustvarjalk - piranske slikarke Mire Ličen Krmpotić (rojena 1950), Obalne galerije Piran organiziramo dve samostojni razstavi ter izdajo monografske publikacije. V juliju in avgustu bo njena prva osebna razstava v beneški Galeriji A+A, ki jo bomo v razširjeni obliki oktobra predstavili še v impozantnem razstavišču nekdanjega skladišča soli, v Monfortu v Portorožu.

Mira Ličen Krmpotić je diplomantka ljubljanske Akademiji za likovno umetnost, kjer je leta 1975 končala še specialko za restavratorstvo. Ustvarja v različnih tehnikah slikarstva, v risbi, grafiki, v tehniki vitraža, mozaika, « a secco », keramiki, slikanja na tekstil in v zadnjih letih še v tehniki oblikovanja steklenih objektov. Prejela je več nagrad, med drugimi leta 1997 Steletovo priznanje, leta 2009 pa priznanje Mirka Šubica. Je prepoznavna s specifično likovno izpovednostjo: njena vehementno barvita in dinamično ekspresivna likovna govorica je vedno na meji abstraktnega, ki daje le slutnjo na figuralno izhodišče, motivno vezano na specifiko bivanjskega prostora ali na določljivo religiozno duhovnost evropskega prostora.

V slovenski Galeriji A+A v Benetkah (www.aplusa.it) bodo na ogled slike starejšega datuma in najnovejše, ustvarjene v zadnjih mesecih prav za to razstavišče ter stekleni objekti. Predstavili bomo še trojezično monografsko publikacijo (z zapisi poznavalcev njenega obsežnega likovnega in restavratorskega opusa, z reprodukcijami in celovito bio-bibliografijo).

Figura (ali bolje: barvni »figuralni status«) se v trenutku razsnovi, dematerializira, spreminja v duhovno stanje; kjer ni več ločenosti na nebo in zemljo, na noč in dan, na smrt in večno bitje. Figura je obrisna, »zdrsna«, onkraj veljavne perspektive. Globine ni; namesto nje zavlada barvna evidentnost, razvidnost pikturalnega slikovnega ekrana.

Podobe slikajo vedno enak dogodek: mati pred mrtvim sinom, osamljena Marija pred ubitim bogom. Vendar pa groze (materinske groze, l'angoisse maternelle) pred ločenostjo z božjim sinom ne čutimo zares, kot muko in trpljenje smrti. Poudarek ni na čutni, na telesni bolečini, temveč na zapuščenosti, samoti. Stabat mater dolorosa, »žalostna je mati stala«, pod križem, v obupu; kot nema priča mrtvega boga. Kot testimonium in martyrôn odsotnega božanskega »označevalca«. V popolnem molku in tišini. V čisti želji po združitvi v Večnim.

Telesa torej niso več telesa; trpljenje in obup se ne izražata s skrčenostjo udov ali klonom glave. Zunanja forma kot simbolična prisotnost - nekega - telesa, je oduhovljena, »prozorna«. Trpljenje je zato nakazano samo z zasukom barvnih linij, s potegnjenim naklonom likov v spiralo, ki učinkuje »vacuumsko«; kot da je zrak izsrkan in slika zdaj lebdi, v praznem, v prostoru, ki v resnici ne obstaja. Da, prostor Ličnovih podob je nemi in brezzračni prostor slike kot duhovnega trenutka. Duhovna prispodoba praizvornega odnosa.

Prostor brez vsakršne realne reference; notránji, hiperirealni prostor, popolnoma zaprt in sebi samemu zadosten. Kjer se ničesar ne izgubi. Kjer ni nič čudenja, a tudi nič spoznanja; pred vsako teorijo.

Slike, ki ne izražajo strasti in čutnih doživetij, temveč samo nekakšna razsnovljena bitja, v preprostih, a »fundamentalnih« pozah. Kot da se nič ne more več zgoditi; kot da je potovanja konec in smo zdaj sami pred seboj; v svetu, ki lebdi v barvi in svetlobi.

Prostor brez senc in brez teme. Prostor svetlobe, ki odpira vse prostore, vsa videnja in vsa spoznanja. Prostor jasnine (heideggerjanski Lichtung); kajti svetlobe, videnja, spoznanja ni, če ni jasnine. Jasnina je odprtost, Offene, »prisostvovanje«; jasnina je pot k sebi.

Manko božanskega označevalca (Moj bog, zakaj si me zapustil) podobi omogoča transgresijo, resničnosti in zemeljskih oblik, stremljenje k popolnosti, ki prej ni bila mogoča. Pred križanjem so vsi odnosi temeljili v realnem svetu, s smrtjo Marijinega sina pa je podoba uperjena v nebo, v stanje pred »ločenostjo« in »razlikovanjem«. Kjer je mogoče le duhovno, psihično popotovanje, ožarjeno z nadzemeljsko lepoto in svetlobo. Odtod redukcionizem forme ter čistost barvnega odnosa.

Kajti sublimna slika, kot smo že rekli, nima svojega predmeta; je znamenje odsotnega in mrtvega boga. V sebi pa nosi možnost, da imenuje prednominalno, predobjektivno stanje. V tem smislu je transobjektivna. Med »smrtjo« in »odsotnostjo« zdaj uprizarja čisto formo želenega objekta (združitev z bogom, vnebovzetje) kakor edino stanje slike.

Namesto žalosti, obupa in samote doživljamo sestop v drugo stanje, v drug svet, ki izključuje vsako dosedanjo skušnjo. Ta hip pred nami še stoji Marija desolata, a že naslednji hip jo bomo videli v zanosu, ožarjeno z nebeško razsvetljavo.

Slikarstvo Mire Ličen je »vrt zaprt«, hortus conclusus. Kajti svetόst sveta, ki ga v svojih delih upodablja, je možen le, ko smo ponovno zbrani, »združeni«, pri sebi; brez odtujitve, dvojnosti, pozrcaline. Ko bitjem in stvarem ter bistvenim odnosom pustimo njihovo jasnino. Pomembno je, da zadržimo prostor svetόsti resnice. Kajti vsak človek danes preboleva čas, ki v njem živi, kot skrajno zapuščenost in praznino. Da bi zatorej našel svoje bistvo, se človek vrača vase in slikar v telo slikarstva: k izvoru, k prvotnem »domovanju«.

Brez dvoma, kot subjekt in kot umetnik, zdaj išče pot »domov« in je v svetljenju slike blizu nόtranjemu bistvu; ki nam je dano v varstvo, da ga negujemo in ga nekoč spoznamo."